GRS Ljubljana

Intervencija Nanos

Sredi tedna sodelujemo na vojaški vaji na vadišču Poček nad Postojno. Lep, sončen, za te kraje tudi vetrovno miren dopoldan je minil brez posebnosti. Za nas zanimiva vojaška vaja je minila v tako rekoč brezdelju, dokler.....
Ob koncu vaje, ko smo že pospravljali svojo opremo, dobimo iz Re - Co Postojna poziv. Vsebina klica se je nanašala na obnemoglega planinca pod vrhom Nanosa. Informacije se hitro množijo. Brane kot vodja intervencije sedi poleg mene v terenskem avtu, drvimo čez vojaško območje proti Razdrtemu. Za nama sta še dva postajna terenska avtomobila. Brane »vrti« telefon, kliče in sprejema telefonske klice.
Nekje na strmi poti z Razdrtega na Plešo (Nanos) so mimoidoči naključno naleteli na neodzivno osebo. Med mimoidočimi je tudi zdravnica, zato takoj pričnejo z oživljanjem.

Pomoč je nujna in temu primerna je tudi vožnja do vznožja Nanosa, kjer v svoja terenska vozila vzamemo še tričlansko ekipo NMP iz Ajdovščine. Še enkrat iz terencev iztisnemo vse za kar so narejena. Ko z vozili višje ne gre več, nadaljujemo peš. Pridružita se nam še dva naša člana. Skupaj v breg zagrizemo z vso, situaciji primerno, reševalno opremo. Medicinski ekipi olajšam vzpon in mlademu dekletu nesem LIFEPACK 15 (prenosni defibrilator), ki kasneje na mestu nesreče omogoča pomoč pri oživljanju.
Menjamo se pri masaži srca. Po več kot uri in dvajset minut zdravnica opravi tel. razgovor z dežurnim zdravnikom na letališču Brnik. V pripravljenosti je bil helikopter, a zadeva se ni končala, kot bi si želeli. Izmučeni od oživljanja, smo v tišini posedli v trdo kraško podrast in si le prikimali, da smo naredili vse, kar je bilo v naši moči, da bi oboleli živel.
Telefonski pogovori prisotnega policaja, ugotavljanje identitete pokojnega in nujno beleženje okoliščin dogodka je v naših praznih glavah hitro minilo (ponavadi to lahko traja tudi več ur). Čakal nas je še transport do vznožja Nanosa. Nosila s pokojnim so z našo pomočjo prispela spodaj do makadamske ceste, kjer je pogrebna služba prevzela pokojnega.
Pospravili smo opremo in v turobnem vzdušju odšli vsak na svoj dom.
Vsaka smrt v hribih, kjer smo sodelovali z reševanjem, se globoko vtisne v spomin. Pravijo, da se za vedno zapomniš le lepih dogodkov, mogoče pa to le ne drži povsem.

Janez Javoršek

Dvakrat na področju Krima

Sprejeli smo informacijo, da se je starejša ženska sredi popoldneva izgubila na področju Rakitne. S prijateljico je hodila po učni poti, nato pa sta se razšli. Iskana gospa je sporočila, da se nahaja na kolovozu nekje v gozdu in čaka na reševalce.

Mudi se, saj bi nas lahko prehitela noč. Hitro se nas zbere primerno število v treh vozilih, s seboj imamo tudi dve usposobljeni kosmati iskalki na štirih nogah. Le da ju po tem, ko izstopimo pri jezeru na Rakitni in se dogovarjamo o strategiji reševanja, v vročini premami voda in se hitro okopata v jezeru in poigrata. S terenskimi vozili preiskujemo področje po kolovozih v različnih smereh. Z iskano smo v stiku prek mobilnega telefona. Občasno vključimo sireno. Iskana se je v prostoru napačno orientirala in ni vedela, kje se nahaja. Bila je prepričana, da je usmerjena proti Rakitni, v resnici pa je hodila v nasprotno smer. S pomočjo njenih usmeritev napotimo nekaj reševalcev peš po označeni učni poti v smeri Rakitne. Fantje so uspešni, zavijejo na pravi kolovoz in gospa je kaj kmalu najdena in z reševalnim vozilom pripeljana k jezeru. Zelo je vesela, mi pa tudi, saj se je intervencija srečno in hitro zaključila.

Čez dober teden dni ...

Vroča poletna nedelja kot vsak dela prost dan. V jutranjih urah, ko še ni pripeke, se z ženo sprehajava v gozdu pri Klobuku. Na koncu sprehoda psica uživa v kopanju v Gradaščici pod gradom Bokalce. Z zavistjo jo opazujem, ne vem še, da bom čez nekaj ur bredel po rečici Iški.
Mladenič si je poškodoval nogo v Iškem vintgarju. Vozimo proti Iškem vintgarju. Soteska je polna turistov, ki se hladijo v prijetno segreti Iški. Zapornice pri domu v Iškem vintgarju ni, zato se lahko zapeljemo z avtomobili kar daleč. Z nami je očividec nesreče, njegova žena, zdravnica, je ostala pri ponesrečenem mladostniku za pomoč. Pri »Grabljicah« zmanjka poti, razdelimo si opremo in krenemo po desni strani reke proti sotočju Zale in Iške. V dobre pol ure smo pri ponesrečenem. Mlad fant se težko spoprijema s poškodbo, boli ga. Strokovno ga oskrbimo, namestimo na nosila in pričnemo s prenosom. Edina in najbolj primerna pot gre po strugi reke in ob njej. Prenos je zahteven, fanta pa poškodovana noga zelo boli pri vsakem najmanjšem premiku ali tresljaju. Po nekaj urah bredenja smo končno pri avtomobilu. Fanta prevzamejo reševalci nujne medicinske pomoči in ga naložijo v reševalno vozilo.

Reševalci si privoščimo tekočo okrepitev, saj smo po večurnem napornem delu povsem dehidrirani ...

Trening terenske vožnje

V sredo, 16.6.2021 smo člani GRS Ljubljana izkoristili lepo popoldne za trening terenske vožnje z našimi vozili. Pod strokovnim vodstvom inštruktorja terenske vožnje Janeza Marolta, smo po kratki obvezni teoriji najprej preizkusili naše znanje in terenske sposobnosti naših vozil na posebej za to namenjenem poligonu v Zgornji Savinjski dolini. Polni novega znanja in zaupanja v avtomobile smo se potem zapeljali še na resen teren - poligon po gozdnih cestah. S pridobljenimi izkušnjami in znanjem bomo tako še boljši.

https://offroadexperience.eu/

Pomč prijatelju Biliju

Pomagati ljudem v sili smo reševalci vajeni. A tokrat gre za pomoč prijatelju, našemu članu, ki mu je pogorela hiša, v kateri je živel.
V soboto zgodaj zjutraj se vozimo proti Bovcu. Mrzlo je, ledeno, da še ptiči nosijo dereze. Skozi Idrijo proti Bači se nekajkrat zadrsamo po ledu na asfaltu. V Soški dolini nas pozdravijo čudoviti zasneženi vrhovi julijskih gora. Že zjutraj vleče močna sapa, tako da so ožarjeni vrhovi Kaninskega pogorja skriti za prosojnimi koprenami spihanega snega. V vetrovnem Bovcu navlečemo nekaj plasti obleke, rokavice, čelade. Čakajo nas gradbena dela v različnih oblikah. Z delom na pogorišču se hitro ogrejemo, pomaga pa tudi odličen vroč čaj. Do popoldne napolnimo dva kontejnerja z gradbenim materialom in iz hiše znosimo še ogromen kup izgorele opreme. Bili organizira, poprime kjerkoli. Prizadet je, a zadovoljen, da delo, čeprav rušilno in pospravljalno, dobro napreduje. Počasi gre dan h koncu, sonce je šlo za gore, utrujeni smo, a čaka nas pravi bovški likof. Stisnjeni v simpatični kubaturi napolnimo želodce z odlično vročo joto, zraven pa še s piščancem z rižem. Ne vem od kje in kako, a Bili je organiziral pogostitev, kot da imata s prijateljico polno hišo jestvin. Kjer je dobra volja in vroče srce, je vsega dovolj. Zvečer zapuščamo dolino Soče z dobrimi mislimi, ki jih usmerjamo prijatelju. Vemo, da mu je težko, a vajen je težkih preizkušenj, preživel bo. Malo, čisto čisto malo pa tudi z našo pomočjo. Vse dobro v prihodnje, prijatelj!

Tomaž Žganjar

ZAHVALA

Najlepše se zahvaljujem fantom iz ljubljanske GRS, kolegom in prijateljem Marka Belingarja, ki so nam prišli pomagat ob nesreči, po tem ko nam je pogorela naša hiša v Bovcu.

To se je zgodilo 30. januarja, v soboto, še sredi trde zime. Prva ekipa, 8 ljudi, je prišla že čez 2 tedna, v soboto, ko je bil izredno mrzel vikend, in pihal je leden veter.
V Bovcu so bili že okrog 9. ure in delali cel dan do štirih popoldan. Ker je hiša kar visoka, je bilo delo tudi zelo nevarno. Treba je bilo pazljivo delati, da se ne bi na koga
zrušili ožgani tramovi. Fantje so plezali po strehi in odstranjevali del strešnikov. Delo je bilo zelo naporno, veter je raznašal delce saj in ožganega lesa.
Iz hiše so praznili tudi pohištvo, stvari je bilo veliko, tudi težki kosi, ki jih je bilo treba spravit ven. Vse črno... fantje so bili na koncu že malo podobni dimnikarjem. Naredili so ogromno delo.
Za slovo smo se še slikali, nekaj pojedli, nato pa jih je čakala še dolga pot po temi nazaj domov.

Že takoj naslednjo soboto je prišla druga runda požrtvovalnih mož. Opremljeni z vsem mogočim orodjem so se lotili demontaže raznih napeljav, strojev, okenskih okvirjev in vrat. To so vse težke stvari. Počistili so izolacijo pod streho in v stenah. Koliko stvari je v hiši... Tudi oni so delali cel dan, do poznih popoldanskih ur. Na dvorišču je bil ogromen kup skrivljenih, črnih, poškodovanih stvari. Koliko težkega dela so naredili. Proti večeru smo se poslovili, vmes še kaj pogovorili, pojedli.

Zelo sem hvaležna vsem članom GRS Ljubljana za nesebično pomoč, ki ste nam jo nudili, in v čast mi je, da sem vas spoznala.

Bilo bi zelo lepo, in vas že v naprej vabim, da pridete spet sem, na bovško, ko bo toplo poletje in se srečamo na priložnostnem pikniku, mogoče se organizira tudi izlet v okoliške hribe.

Še enkrat najlepša hvala vsem, ste zelo plemeniti ljudje.

Barbara Cene

Podpornik 2021

Reševanje ljudi v gorah in težje dostopnih terenih, poleg neprecenljive požrtvovalnosti, humanitarnosti in prostovoljstva gorskih reševalcev, na drugi strani zahteva vrhunsko usposobljenost in opremo. V letošnjem letu smo gorski reševalci do dne 23.12.2020, opravili že 477 intervencij.

Vsako leto GRZS (Gorska reševalna zveza Slovenije) izda nalepke GRS podpornik, katerih namen je zbiranje denarja v Skladu Okrešelj za otroke ponesrečenih reševalcev v akcijah in delno za usposabljanje gorskih reševalcev ter nakup opreme namenjene reševanju.

Priporočljiv prispevek donacije za nalepko je 6 EUR. Obstajata dva tipa nalepk: navadne nalepke in takšne, ki imajo lepilo na strani znaka in se nalepijo na steklo z notranje strani.
Za nalepko lahko donirate na TRR našega društva (link do podatkov) ali pa z gotovinskim plačilom (kontakt: 041 863 424 - Žiga). V primeru donacije na TRR vam nalepko pošljemo po pošti (sporočite vaš naslov z SMSom na kontaktno številko).

Podprite delo gorskih reševalcev in donirajte. Z donacijo boste postali Podpornik Gorske reševalne zveze.

Naj bo prihodnje leto uspešno, zdravo, predvsem pa varno!

GRS Ljubljana se vam zahvaljuje za pomoč in podporo.

Intervencija STAROD

Pred peto zjutraj dobimo sporočilo za reševalno akcijo. Ker je ponoči napadlo kakih 20 cm snega, se zjutraj na cestah obetajo prometni zamaški. Eno od terenskih reševalnih vozil naše postaje me skupaj z dvema reševalcema pobere na Vrhniki. Ne glede na modre luči in sireno se nam s prehitevalnega pasu na avtocesti proti Primorski redko kdo umakne. Na mejnem prehodu nam policisti povedo, da gremo po šest oseb, med njimi so otroci. Povedali so, da so od večera izgubljeni v gozdu, padlo pa je vsaj 20 cm snega. Policisti nas ob meji usmerijo proti jugu. Najmočnejši trije gredo pred nami in gazijo, saj se jim glede na koordinate mobitela migranta, ki je klical po pomoč, dozdeva, kje približno bi lahko bili. Po kakšni uri in pol vzpostavimo stik. Ko pridemo do ubežnikov, ugotovimo, da so se iznajdljivo zavarovali pred neugodnim vremenom. Postavili so zasilen bivak, znotraj katerega so celo zakurili ogenjček. Med njimi so trije otroci, dva fantka in deklica, ki je na pogled najbolj izčrpana. Prijatelj jim ponudi čaj in čokolado, a so nezaupljivi, ne vzamejo. Ko so pripravljeni na odhod, dva migranta neseta dečke, eden močnejših reševalcev si zadega deklico na rame in krenemo. Migranti hodijo molče, ne vzpostavijo nikakršnega stika z nami. Zanje smo nekakšni tujci, predstavniki neke države, nujno zlo, s kakršnim imajo že vso dolgo pot iz Afganistana najbrž pretežno slabe izkušnje. Kmalu ugotovimo, da bo deklico treba nesti, saj se ne more držati pokonci. Sestavimo nosila in jo prenesemo do ceste in mejnega prehoda Starod. Policisti so redkobesedni, navajeni so na te uboge ljudi, ki so iz svoje dežele, ki desetletja trpi v vojni, odšli v negotovi, negostoljubni svet, po nekakšno obljubljeno »boljše življenje«. Za migrante se bo današnji dan sicer končal na toplem, a verjetno bodo morali nazaj na Hrvaško. Prav gotovo pa bodo kmalu spet poizkusili srečo in nelegalno prečkali mejo, s ciljem, da bi prišli nekam v »urejene« države severne in zahodne Evrope.

Tomaž Žganjar