GRS Ljubljana

Font Size

Cpanel

Intervencija STAROD

Pred peto zjutraj dobimo sporočilo za reševalno akcijo. Ker je ponoči napadlo kakih 20 cm snega, se zjutraj na cestah obetajo prometni zamaški. Eno od terenskih reševalnih vozil naše postaje me skupaj z dvema reševalcema pobere na Vrhniki. Ne glede na modre luči in sireno se nam s prehitevalnega pasu na avtocesti proti Primorski redko kdo umakne. Na mejnem prehodu nam policisti povedo, da gremo po šest oseb, med njimi so otroci. Povedali so, da so od večera izgubljeni v gozdu, padlo pa je vsaj 20 cm snega. Policisti nas ob meji usmerijo proti jugu. Najmočnejši trije gredo pred nami in gazijo, saj se jim glede na koordinate mobitela migranta, ki je klical po pomoč, dozdeva, kje približno bi lahko bili. Po kakšni uri in pol vzpostavimo stik. Ko pridemo do ubežnikov, ugotovimo, da so se iznajdljivo zavarovali pred neugodnim vremenom. Postavili so zasilen bivak, znotraj katerega so celo zakurili ogenjček. Med njimi so trije otroci, dva fantka in deklica, ki je na pogled najbolj izčrpana. Prijatelj jim ponudi čaj in čokolado, a so nezaupljivi, ne vzamejo. Ko so pripravljeni na odhod, dva migranta neseta dečke, eden močnejših reševalcev si zadega deklico na rame in krenemo. Migranti hodijo molče, ne vzpostavijo nikakršnega stika z nami. Zanje smo nekakšni tujci, predstavniki neke države, nujno zlo, s kakršnim imajo že vso dolgo pot iz Afganistana najbrž pretežno slabe izkušnje. Kmalu ugotovimo, da bo deklico treba nesti, saj se ne more držati pokonci. Sestavimo nosila in jo prenesemo do ceste in mejnega prehoda Starod. Policisti so redkobesedni, navajeni so na te uboge ljudi, ki so iz svoje dežele, ki desetletja trpi v vojni, odšli v negotovi, negostoljubni svet, po nekakšno obljubljeno »boljše življenje«. Za migrante se bo današnji dan sicer končal na toplem, a verjetno bodo morali nazaj na Hrvaško. Prav gotovo pa bodo kmalu spet poizkusili srečo in nelegalno prečkali mejo, s ciljem, da bi prišli nekam v »urejene« države severne in zahodne Evrope.

Tomaž Žganjar

Intervencija nad Robežem

Na decembrsko popoldne, ko se dan že preveša v večer, zabrni mobitel. Poškodba delavca v gozdu. Podane so koordinate, nekje v gozdu med Medvodami in Topolom. Ujelo me je ravno na poti na pasjo vajo. Odločim se, da bom psico vzel s seboj na reševalno intervencijo. Na googlovi mapi ugotovim, da se zberemo pri kmečkem turizmu Robež. Tam nas že čaka Janez, ki pozabljivim razdeli čelne svetilke. Opremimo se z najnujnejšim in zdrvimo v klanec. Pred nami se pelje mogočen traktor s prikolico, na vseh kolesih ima montirane verige. Kolovoz je strm in blaten, kmalu se povzpnemo do predela, kjer je prehod za pešce skoraj nemogoč. Vsaj pol metra globoke kolesnice s tekočim blatom. Stroj pred nami melje v klanec, mi pa drsimo in se opotekamo za njim. Psica skače z ene na drugo stabilno podlago, hoja po blatu ji ni všeč. Kmalu pridemo do izravnave, kjer je parkiran delovni stroj. Malo nad kolovozom v soju baterijskih luči leži poškodovanec. Fant je, močan in poln energije, navajen težkega dela v gozdu. Dobre volje je, poškodbe ga bolijo, a ga ne zebe. Imel je srečo v nesreči, dokaj hitro smo prišli do njega. Stoično prenaša izdelavo imobilizacije in se razveseli zdravnice, ki mu hitro olajša bolečine. Učvrstitev na nosila in transport potekata brez težav saj nas je dovolj. Ko pridemo do traktorja, ga stabilno privežemo na prikolico in stroj ga odpelje v dolino. Reševalci se blatni opotekamo po blatu do izhodišča. Šele ko pridem domov, ugotovim, da oba s psico potrebujeva resno umivanje, preden naju bodo spustili v hišo.

Tomaž Žganjar

Tukaj smo, da v zahtevnem terenu pomagamo pomoči potrebnim

Zanimivo obdobje za gorske reševalce ljubljanske postaje GRZS.

Najprej bi rad napisal besedo ali dve, kaj pomeni zahteven teren? Subjektivno za vsakogar nekaj drugega, objektivno bi moralo biti za vse isto. Verjetno!

Ne bom se spuščal v kategorizacije poti, v Sloveniji jih imamo preko 10 tisoč kilometrov in le klik ali dva, pa so informacije na ekranu.

Gorski reševalci bi teren najlažje, najhitreje in najbolj razumljivo delili na lahek teren, kjer NMP (nujna medicinska pomoč) lahko pride z reševalnim vozilom do ponesrečenega, in na težji teren, kjer je potrebno do ponesrečenca dostopati peš. (Helikopterskemu reševanju se bom namenoma izognil). Takrat, ko ta pešpot (steza) preide v višjo zahtevnost napredovanja (tudi plezanje), takrat naj bi praviloma na intervenciji sodelovali gorski reševalci. Za to smo usposobljeni, šolani, preverjeni na izpitih in fizično trenirani.

 

Preberite več: Tukaj smo, da v zahtevnem terenu pomagamo pomoči potrebnim

Iški Vintgar

Iški Vintgar_1V soboto, na največji Marijin praznik je bilo veliko ljudi v naravi. Prazniki so ponavadi za nas gorske reševalce bolj delovni kot običajni dnevi ob vikendih, saj je večina ljudi prostih obveznosti in dela v službah. Deževna noč je nekatere odvrnila od zgodnjega vstajanja, nekatere ne in eni takšnih so bili tudi skupina pohodnikov, ki se je odpravila po soteski Iški Vintgar.

Naš dežurni je ob pol desetih dopoldan prejel klic iz tel. št.112, ljubljanskega regijskega centra za obveščanje. Obvestili so ga, da je pohodnik v Iškem Vintgarju zdrsnil in se pri tem pod pazduho napičil na štrcelj odlomljene veje na deblu podrtega drevesa.

Prevzel sem vodenje intervencije, odobrili so nam helikopter in reševanje je dobilo nove dimenzije.
Meglena ljubljanska kotlina in zelo zahteven teren mesta nesreče je možnost helikopterskega reševanja hitro postavil pod vprašaj, zato smo z vso hitrostjo odšli proti mestu nesreče tudi "kopenska" ekipa.
Narava poškodbe ni obetala nič dobrega, a so prisotni kolegi do prihoda zdravnika iz helikopterja ponesrečenemu uspešno ustavili močno krvavitev iz strgane arterije pod pazduho.
Pomoč pri tem in pripravo terena za manevre helikopterske ekipe z zdravnikom so pripravili ljubljanski gorski reševalci in gasilci lokalnega društva.
Intervencija se je za ponesrečenega končala v UKC -ju. Mi smo še uro kasneje sestopali iz soteske, kjer je le na mestu nesreče (Počivalnik) možno poklicati pomoč (drugje signala ni). Izredna sreča za ponesrečenega je bila tudi prisebnost prisotnih kolegov, da so pravilno in hitro ustavili krvavitev.
Zahvala ekipi v policijskem helikopterju in vsem sodelujočim na tleh. Praznik je bil!
V intervenciji je sodelovalo devet članov GRS Ljubljana

Javoršek Janez

Nanos - spet

Okrog poldneva v nedeljo smo prejeli poziv o ponesrečenki na Nanosu. Nezgoda se je pripetila na položni poti ob sestopu, poškodovala si je koleno.

Do nje je najprej prišla zdravnica GRS Veronika Rupnik, ki se je takrat slučajno nahajala pri cerkvici Sv. Hieronima na Nanosu, za njo pa smo iz doline prispeli še ostali reševalci. Poškodovano nogo smo imobilizirali z vakuumsko opornico. Medtem je bil tudi že v zraku helikopter Slovenske vojske in z njim je na kraj nezgode priletel dr. Jurij Gorjanc, ki je skupaj s poškodovano pohodnico, ki je bila v helikopter dvignjena s pomočjo trikotnega sedeža, odletel v Klinični center v Ljubljano.

To je bila že četrta intervencija na Nanosu v zadnjem mesecu dni v kateri smo sodelovali gorski reševalci, k tem pa je potrebno prišteti še dve intervenciji padalcev na Socerbu, kar je mnogo več kot je dosedanje povprečje gorskih nesreč na primorskem.

Helena Škrl

Poškodovani lovec

Samo dva dni zatem, ko smo v Socerbu reševali padalca, je ponovno pozvonil telefon z novo nalogo – na Nanosu se je poškodoval lovec v lovu na gamse.

Javljeno je bilo, da se nahaja nekje na sredini Janezove poti na Nanos (pot, ki se od klasične, strme poti odcepi v levo in poteka strmo najprej skozi gozd in v vršnem delu travnik ter izstopi na robu med cerkvijo Sv. Hieronima in Vojkovo kočo), vendar ne na sami poti, temveč približno sto metrov izven le-te. Do njega smo se reševalci odpravili v dveh ekipah, trije smo pristopili z vrha, ostala ekipa pa iz doline.

Lovec si je ob zdrsu poškodoval nogo in ker bi bilo klasično reševanje izredno zahtevno in za poškodovanca preveč naporno, smo za pomoč zaprosili helikoptersko ekipo. Iz helikopterja sta se spustila reševalec letalec in zdravnik, ki je poškodovanega pregledal in dodatno oskrbel, nato pa je bil imobiliziran na zajemalnih nosilih in v helikopterski vreči odpeljan v Univerzitetni klinični center Ljubljana na nadaljnjo zdravljenje.

To je bila že četrta intervencija GRS v zadnjih štirinajstih dneh na primorskem in druga v zadnjih treh dneh, v kateri je moral posredovati helikopter.

Napisala: Helena Škrl

Fotografije: Branko Kobal

Reševanje padalca – Socerb

V popoldanskih urah zadnjega julija je prispel poziv, da se je blizu Socerba (Mestna občina Koper) ponesrečil padalec. S postajnimi in svojimi vozili smo odhiteli proti morju.

Nad krajem Socerb, povsem na slovensko-italijanski meji, je nekaj manjših vzletišč za jadralna padala z lepim razgledom na Trst in z enega od njih je v vzletel padalec, vendar mu je kmalu po vzletu sunek vetra zaprl padalo, zaradi česar je z višine padel na pobočje približno 50 m pod vzletiščem. Na pomoč je poklical drugi padalec, s katerim sta skupaj vzletela.

Poškodovanca, ki je na pomoč počakal v stolu jadralnega padala (kar je pravilno), smo oskrbeli v sodelovanju z gasilci Gasilske brigade Koper in PHE Obala ter dežurnima reševalcem letalcem in zdravnikom GRS, skupaj s slednjima je bil s helikopterjem poškodovani nato tudi prepeljan v UKC Ljubljana.

Reševanje je bilo zaradi strmega terena dokaj zahtevno, zopet pa se je pokazalo dobro sodelovanje različnih reševalnih služb.

Na intervenciji je sodelovalo devet gorskih reševalcev članov GRS Ljubljana in Reševalne skupine Postojna.

Helena Škrl