GRS Ljubljana

Font Size

Cpanel

Podpornik 2021

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Reševanje ljudi v gorah in težje dostopnih terenih, poleg neprecenljive požrtvovalnosti, humanitarnosti in prostovoljstva gorskih reševalcev, na drugi strani zahteva vrhunsko usposobljenost in opremo. V letošnjem letu smo gorski reševalci do dne 23.12.2020, opravili že 477 intervencij.

Vsako leto GRZS (Gorska reševalna zveza Slovenije) izda nalepke GRS podpornik, katerih namen je zbiranje denarja v Skladu Okrešelj za otroke ponesrečenih reševalcev v akcijah in delno za usposabljanje gorskih reševalcev ter nakup opreme namenjene reševanju.

Priporočljiv prispevek donacije za nalepko je 6 EUR. Obstajata dva tipa nalepk: navadne nalepke in takšne, ki imajo lepilo na strani znaka in se nalepijo na steklo z notranje strani.
Za nalepko lahko donirate na TRR našega društva (link do podatkov) ali pa z gotovinskim plačilom (kontakt: 041 863 424 - Žiga). V primeru donacije na TRR vam nalepko pošljemo po pošti (sporočite vaš naslov z SMSom na kontaktno številko).

Podprite delo gorskih reševalcev in donirajte. Z donacijo boste postali Podpornik Gorske reševalne zveze.

Naj bo prihodnje leto uspešno, zdravo, predvsem pa varno!

 

GRS Ljubljana se vam zahvaljuje za pomoč in podporo.

Intervencija STAROD

Pred peto zjutraj dobimo sporočilo za reševalno akcijo. Ker je ponoči napadlo kakih 20 cm snega, se zjutraj na cestah obetajo prometni zamaški. Eno od terenskih reševalnih vozil naše postaje me skupaj z dvema reševalcema pobere na Vrhniki. Ne glede na modre luči in sireno se nam s prehitevalnega pasu na avtocesti proti Primorski redko kdo umakne. Na mejnem prehodu nam policisti povedo, da gremo po šest oseb, med njimi so otroci. Povedali so, da so od večera izgubljeni v gozdu, padlo pa je vsaj 20 cm snega. Policisti nas ob meji usmerijo proti jugu. Najmočnejši trije gredo pred nami in gazijo, saj se jim glede na koordinate mobitela migranta, ki je klical po pomoč, dozdeva, kje približno bi lahko bili. Po kakšni uri in pol vzpostavimo stik. Ko pridemo do ubežnikov, ugotovimo, da so se iznajdljivo zavarovali pred neugodnim vremenom. Postavili so zasilen bivak, znotraj katerega so celo zakurili ogenjček. Med njimi so trije otroci, dva fantka in deklica, ki je na pogled najbolj izčrpana. Prijatelj jim ponudi čaj in čokolado, a so nezaupljivi, ne vzamejo. Ko so pripravljeni na odhod, dva migranta neseta dečke, eden močnejših reševalcev si zadega deklico na rame in krenemo. Migranti hodijo molče, ne vzpostavijo nikakršnega stika z nami. Zanje smo nekakšni tujci, predstavniki neke države, nujno zlo, s kakršnim imajo že vso dolgo pot iz Afganistana najbrž pretežno slabe izkušnje. Kmalu ugotovimo, da bo deklico treba nesti, saj se ne more držati pokonci. Sestavimo nosila in jo prenesemo do ceste in mejnega prehoda Starod. Policisti so redkobesedni, navajeni so na te uboge ljudi, ki so iz svoje dežele, ki desetletja trpi v vojni, odšli v negotovi, negostoljubni svet, po nekakšno obljubljeno »boljše življenje«. Za migrante se bo današnji dan sicer končal na toplem, a verjetno bodo morali nazaj na Hrvaško. Prav gotovo pa bodo kmalu spet poizkusili srečo in nelegalno prečkali mejo, s ciljem, da bi prišli nekam v »urejene« države severne in zahodne Evrope.

Tomaž Žganjar

Intervencija nad Robežem

Na decembrsko popoldne, ko se dan že preveša v večer, zabrni mobitel. Poškodba delavca v gozdu. Podane so koordinate, nekje v gozdu med Medvodami in Topolom. Ujelo me je ravno na poti na pasjo vajo. Odločim se, da bom psico vzel s seboj na reševalno intervencijo. Na googlovi mapi ugotovim, da se zberemo pri kmečkem turizmu Robež. Tam nas že čaka Janez, ki pozabljivim razdeli čelne svetilke. Opremimo se z najnujnejšim in zdrvimo v klanec. Pred nami se pelje mogočen traktor s prikolico, na vseh kolesih ima montirane verige. Kolovoz je strm in blaten, kmalu se povzpnemo do predela, kjer je prehod za pešce skoraj nemogoč. Vsaj pol metra globoke kolesnice s tekočim blatom. Stroj pred nami melje v klanec, mi pa drsimo in se opotekamo za njim. Psica skače z ene na drugo stabilno podlago, hoja po blatu ji ni všeč. Kmalu pridemo do izravnave, kjer je parkiran delovni stroj. Malo nad kolovozom v soju baterijskih luči leži poškodovanec. Fant je, močan in poln energije, navajen težkega dela v gozdu. Dobre volje je, poškodbe ga bolijo, a ga ne zebe. Imel je srečo v nesreči, dokaj hitro smo prišli do njega. Stoično prenaša izdelavo imobilizacije in se razveseli zdravnice, ki mu hitro olajša bolečine. Učvrstitev na nosila in transport potekata brez težav saj nas je dovolj. Ko pridemo do traktorja, ga stabilno privežemo na prikolico in stroj ga odpelje v dolino. Reševalci se blatni opotekamo po blatu do izhodišča. Šele ko pridem domov, ugotovim, da oba s psico potrebujeva resno umivanje, preden naju bodo spustili v hišo.

Tomaž Žganjar

Tukaj smo, da v zahtevnem terenu pomagamo pomoči potrebnim

Zanimivo obdobje za gorske reševalce ljubljanske postaje GRZS.

Najprej bi rad napisal besedo ali dve, kaj pomeni zahteven teren? Subjektivno za vsakogar nekaj drugega, objektivno bi moralo biti za vse isto. Verjetno!

Ne bom se spuščal v kategorizacije poti, v Sloveniji jih imamo preko 10 tisoč kilometrov in le klik ali dva, pa so informacije na ekranu.

Gorski reševalci bi teren najlažje, najhitreje in najbolj razumljivo delili na lahek teren, kjer NMP (nujna medicinska pomoč) lahko pride z reševalnim vozilom do ponesrečenega, in na težji teren, kjer je potrebno do ponesrečenca dostopati peš. (Helikopterskemu reševanju se bom namenoma izognil). Takrat, ko ta pešpot (steza) preide v višjo zahtevnost napredovanja (tudi plezanje), takrat naj bi praviloma na intervenciji sodelovali gorski reševalci. Za to smo usposobljeni, šolani, preverjeni na izpitih in fizično trenirani.

 

Preberite več: Tukaj smo, da v zahtevnem terenu pomagamo pomoči potrebnim

Vaja reševanje s sedežnice 2020

Zadnjo lepo soboto pred napovedano ohladitvijo smo izkoristili za najbolj zračno od vaj – vajo reševanja s sedežnice. V majhni ekipi smo se zbrali na naši vsakoletni lokaciji, smučišču Javornik – Lome in tekoče opravili vse postopke reševanja s sedežnice, ki vključujejo vzpon po stebru in vmesno varovanje, razelektritev jeklenice, prehod preko sedeža in spuščanje osebe, ki je ostala ujeta na sedežu, na tla. Vsak se je enkrat izmenjal v vlogi smučarja in reševalca in po dveh urah smo bili spet vsi varno na tleh, pripravljeni na novo smučarsko sezono.

Iški Vintgar

Iški Vintgar_1V soboto, na največji Marijin praznik je bilo veliko ljudi v naravi. Prazniki so ponavadi za nas gorske reševalce bolj delovni kot običajni dnevi ob vikendih, saj je večina ljudi prostih obveznosti in dela v službah. Deževna noč je nekatere odvrnila od zgodnjega vstajanja, nekatere ne in eni takšnih so bili tudi skupina pohodnikov, ki se je odpravila po soteski Iški Vintgar.

Naš dežurni je ob pol desetih dopoldan prejel klic iz tel. št.112, ljubljanskega regijskega centra za obveščanje. Obvestili so ga, da je pohodnik v Iškem Vintgarju zdrsnil in se pri tem pod pazduho napičil na štrcelj odlomljene veje na deblu podrtega drevesa.

Prevzel sem vodenje intervencije, odobrili so nam helikopter in reševanje je dobilo nove dimenzije.
Meglena ljubljanska kotlina in zelo zahteven teren mesta nesreče je možnost helikopterskega reševanja hitro postavil pod vprašaj, zato smo z vso hitrostjo odšli proti mestu nesreče tudi "kopenska" ekipa.
Narava poškodbe ni obetala nič dobrega, a so prisotni kolegi do prihoda zdravnika iz helikopterja ponesrečenemu uspešno ustavili močno krvavitev iz strgane arterije pod pazduho.
Pomoč pri tem in pripravo terena za manevre helikopterske ekipe z zdravnikom so pripravili ljubljanski gorski reševalci in gasilci lokalnega društva.
Intervencija se je za ponesrečenega končala v UKC -ju. Mi smo še uro kasneje sestopali iz soteske, kjer je le na mestu nesreče (Počivalnik) možno poklicati pomoč (drugje signala ni). Izredna sreča za ponesrečenega je bila tudi prisebnost prisotnih kolegov, da so pravilno in hitro ustavili krvavitev.
Zahvala ekipi v policijskem helikopterju in vsem sodelujočim na tleh. Praznik je bil!
V intervenciji je sodelovalo devet članov GRS Ljubljana

Javoršek Janez

Vaja iz letne tehnike reševanja

Na sončno soboto, 13.6. smo imeli reševalci GRS Ljubljana vajo iz letne tehnike v plezališču Turnc pod Šmarno Goro.

Vaja je potekala na dveh glavnih točkah – na Orlovih glavah in v plezališču Garderoba. Na Orlovih glavah so vsebine vaje obsegale izdelavo vrvne ograje, za varen pristop reševalcev po izpostavljenem terenu do delovišča, izdelavo dveh sidrišč za spust reševalca z nosili ter tipizirano reševalno tehniko (spust in prehod v dvig reševalca z nosili). Na drugi točki, v plezališču Garderoba, pa je potekalo »žimarjenje« (žargonski izraz za samostojno vzpenjanje po pritrjeni vrvi), prehod preko vmesne fiksne točke in nato še spust po vrvi.

Vmes nam je vajo prekinil poziv na intervencijo, kar smo glede na sončen dan tudi lahko pričakovali. Akcija je bila hitro zaključena, tako da so se reševalci, ki so odhiteli na intervencijo, pravočasno vrnili in dokončali vajo.

Na splošno je bilo vzdušje med člani prijetno in sproščeno, a hkrati disciplinirano. Seveda nismo pozabili na varnost pri vseh manevrih – previdnost, preudarnost in primerno samovarovanje na izpostavljenih delih. Manevri in delo so potekalo gladko in brez zapletov, s čimer smo zelo zadovoljni, kar kaže na visoko raven usposobljenosti in pripravljenost na »tazaresne« okoliščine. Videlo se je, da smo člani takšne vadbene aktivnosti po mesecih premora precej pogrešali. Vajo smo uspešno zaključili ob 14h.


Vodja vaje: Jože Celestina